Metoda dela

Utemeljitelj antropozofije (veda oz. modrost o človeku), temelja biološko dinamične metode kmetovanja, dr. Rudolf Steiner (1861-1925) je leta 1924 ob priliki poljedelskega tečaja v Koberwitzu (mesto ob nemško-poljski meji) predstavil popolnoma nov pristop v pridelavi hrane. Ob bok uporabi mineralnih gnojil po načelih Justusa Liebiga (1840) je postavil metodo samozadostnega kmetijstva. živila, pridelana po tej metodi, so označena z mednarodno blagovno znamko DEMETER, ki je v svetu pojem živil najvišje kakovosti. Iz antropozofije so se poleg biološko-dinamičnega kmetovanja razvile tudi: waldorfska pedagogika, antropozofska medicina ter evritmija.

Biološko dinamična metoda je oblika pridelave, ki nima osnov v konvencionalnem kmetovanju, kot je to značilno za klasično ekološko pridelavo. Pri slednji se kemično-sintetični pripravki sicer ne uporabljajo, žal pa se namesto odvračanja škodljivcev večkrat uporabljajo sredstva za njihovo uničevanje.

Biološko dinamična metoda ne եsestavlja organizmov, in ne uničuje škodljivcev, ampak ustvarja pogoje, da se kulturne rastline lažje in bolje povežejo z energijami, ki so vir življenja. Dosežemo jih z vztrajnim izvajanjem biološko-dinamičnih ukrepov, ki nas pripeljejo do željene individualnosti kmetijskega gospodarstva oziroma samozadostnega kmetovanja.

Namesto Darwinovega naravnega boja, značilnega za klasično pojmovanje, je pri biološko dinamični metodi v ospredju sožitje in kroženje v naravi. Kmetija je organizem, katerega organi so polja, travniki, sadovnjaki, drugi deli kmetije pa tudi živali in ljudje, ki živijo na kmetiji. Zaradi številnih razlik med kmetijami je vsako gospodarstvo vsaj malo drugačno. Ne glede na to pa mora vsako težiti k zaokroženemu in samo sebi zadostnemu organizmu. Individualnost kmetijskega organizma tako izključuje sistemski pristop, na katerem sloni konvencionalna pridelava. Torej izključuje tudi klasičen monokulturni način kmetovanja. To pa ne pomeni, da kmetija nima prevladujoče dejavnosti, kot je na primer živinoreja, vinogradništvo ali sadjarstvo. Lahko jo ima, vendar se je potrebno pri takšni organiziranosti kmetije bistveno bolj truditi za ohranjanje naravnega ravnovesja. Za to pa je potrebno poznavanje temeljnih antropozofskih načel.

Antropozofska načela

Za razliko od klasične delitve na živo in neživo naravo delimo naravo na svet mineralov, rastlin, živali in ljudi. Pri tem je vsak predhodni podlaga naslednjemu, vendar nobeden ne more obstajati sam zase. Tako je na primer seme le zapis oz. informacija, iz katerega ne bo nikoli zrasla rastlina, če nanj ne bodo delovale energije iz okolja.

Prst sestavlja plast, v kateri prevladuje kremen (SiO2) ter plast humusa. Kremen ni topen v vodi, humus pa vlago absorbira. Kremena je na Zemlji veliko (do 48%), količina humusa pa je majhna. Obe substanci sta skupaj z glinastimi delci v tleh, ki predstavljajo vez med njima, osnova oziroma snov. Iz antropozofskega vidika je snov zgolj nosilec vitalnih oziroma življenjskih energij. To je temelj za razumevanje biološko dinamične metode, ki pravi: ne hrani nas snov, ki jo uživamo, temveč energija, ki jo snov nosi. Cilj torej ni povečevati količine gnojil, pridelkov oziroma živil, ampak ustvarjati pogoje, da bo snov sposobna vezati čimveč življenjsko potrebnih energij.

To seveda ni mogoče v okolju s klasičnimi oz. konvencionalnimi metodami. Mineralna gnojila in pesticidi prihajajo iz mineralnega sveta, minerali pa sposobnosti sprejemanja vplivov, ki so ključni za rast in razvoj organizmov nimajo. Te sposobnosti imajo le organske snovi. Le iz organskega, ki potrebuje mineralno samo kot podlago, je mogoče ustvariti zdrav organizem. Biološko dinamična metoda organizmu pomaga k takšni vitalnosti, da se lahko samostojno ubrani pred škodljivimi dejavniki. Tako imenovani škodljivci so torej zgolj simptomi, ki opozarjajo na porušeno ravnovesje.

Konvencionalne metode, ki neposredno dodajajo snovi, naletijo na odpor številnih naravnih dejavnikov: bakterij, virusov, gliv, žuželk idr. Ti se borijo proti temu, da bi bili izključeni iz naravnega procesa, zato je potrebno vedno več pesticidov in mineralnih gnojil. Ne glede na povečanje količinskega obsega pridelkov je hranljivost tako pridelanih živil vse slabša. V procesu prebave tako pridelanih živil mora organizem predelati vedno več snovi, kar je vzrok za številna obolenja.

Vpliv planetov

Med ključne dejavnike, ki preko substanc v tleh vplivajo na razvoj organizmov, prištevamo planete Sončnega sistema. Delimo jih na planete podsončnega sistema, kamor spadata Merkur in Venera, ter planete nadsončnega sistema, kamor prištevamo Mars, Jupiter in Saturn. Ostali planeti so za poznavanje osnov manj pomembni.

Venera in Merkur delujeta preko humusne substance v tleh. Njuno delovanje podpira Luna, ki ima vlogo leče ali fokusa. Mars, Jupiter in Saturn pa delujejo neposredno preko kremena. Znano je, da korenine npr. sadnega drevja ne smejo priti v stik s kremenom. Kremen je namreč odločilen dejavnik pri posredovanju toplote. Temperatura na Zemlji je posledica odboja toplote, ki je sorazmerna deležu v tleh prisotnega kremena. Na mestih, kjer prevladuje kremen (npr. v puščavah) so nagle temperaturne spremembe, počasnejše pa na področjih, ki so bogata s humusom in vlažna. Enako velja za občutljivost kmetijskih površin na sušo.

Mars, Jupiter in Saturn delujejo s toploto. Vpliv Venere in Merkurja preko Lune pa je močnejši ob prisotnosti vlage. Ta dva planeta vplivata na kaljivost semen, rast in reprodukcijo rastlin, zato se jima pripisuje vse, kar je povezano z obliko rastlin. Mars, Jupiter in Saturn pa skrbijo za vitalnost rastlin. Torej je ob zmerno toplem vremenu zdravje rastlin boljše, kot pa v dneh s padavinami.

V času polne lune se vreme največkrat spremeni in je takrat tudi statistično največ padavin. V tem času opazimo povečano rast rastlin, v kolikor ne gre za rastline, ki so tretirane s pesticidi, mineralnimi gnojili, oziroma gensko spremenjene organizme, ki so emancipirani od večine naravnih dejavnikov in uspevajo po svoje.

Zaradi intenzivne kmetijske pridelave se ravnovesje samodejno težko vzpostavi, zato rastline krepimo z biološko dinamičnimi preparati in čaji, pri čemer upoštevamo ritme ter položaj oziroma konstelacije planetov. Pripravke izdelujemo iz rmana, kamilice, koprive, baldrijana in drugih zelišč, ter tako skrbimo, da so naše rastline povezane z vplivi, ki jim dajejo življenjsko moč.

Prihodnost kmetovanja

Prej ali slej bomo nove metode vrednotenja živil sprejeli vsi. V naravi je najprej plen, šele nato je lovec. Najbrž bo ostalo tako. Medtem pa še bomo priče skokovitemu razvoju številnih bolezni in bolnikov, ki bi jih bilo veliko manj, če bi pridelavi zdrave hrane posvetili vsaj malo več pozornosti. Danes je skrb za zdravje vse bolj v rokah medicine. Nekoč, ko je bila praksa, da so bile žene zdravnikov gospodinje, je znan zdravnik to komentiral z besedami: “medicina skrbi za bolnike, gospodinja pa skrbi za zdrave ljudi”. Prav je, da tega ne pozabimo.

Biološko dinamična metoda je svojevrsten pristop h kmetovanju. Ta je za vsako kmetijo drugačen in terja precej eksperimentiranja. Toda tukaj ni prostora za špekulacije. Govorimo o konkretnem svetu in ne o človeških fantazijah. Vsak napredek, ki ga v pridelavi dosežemo, je rezultat trdega dela, razumevanja in osebne rasti. Le tako lahko vplivamo na ravnovesje, ki ga morajo doseči vsi deli kmetije in kmetija v celoti. Nagrada za trud so živila, ki se odlikujejo po tako visoki stopnji notranjega reda, da jih lahko imenujemo zdravila. To uspeva približno tritisočim kmetijam po svetu, katerih živila so označena z znakom DEMETER.

Vsi stopamo po poti lastnega razvoja. Pri tem ima hrana pomembno vlogo. Vsak dosežek na tem področju se zrcali v napredku človeštva. Samo pomislimo, kakšen napredek je človeku omogočila uporaba ognja v pripravi hrane. Danes zgolj fizični razvoj ni dovolj in prav to je pomembno sporočilo biološko-dinamične pridelave hrane.